Bog ne daje svoje ljubezni glede na naše zasluge. Za Boga ni nihče »zamujena prilika« ali »izgubljen primer«. Zato molimo za tiste, ki so oddaljeni od Boga, da bi se odprli njegovi ljubezni in usmiljenju.
Mašni nameni (20.−27.9.2026)
Ned. (20.) – 25. med letom
Podgrad, 8.30: ++starši Lakota, +sestra Mira, Podgrad 3c
Hrušica, 10.00: v zahvalo, Hrušica 30
Pregarje, 11.20: za župniji
ob 18.00 češčenje Sv. Rešnjega Telesa v Hrušici
Pon. (21.), sv. Matej, Podgrad, 9.00: za žive in pokojne dobrotnike, Podgrad 39; ob 8.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Tor. (22.), Sv. Vid (Hrušica), 18.00: ++starši Gombač, Hrušica 61
Sre. (23.), sv. Pij iz Pietrelcine, Starod, 18.00: za zdravje, Starod 50; ob 17.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Čet. (24.), bl. A. M. Slomšek, Javorje, 18.00: za žive in pokojne Ceglar, Javorje 24
Pet. (25.), Pregarje, 18.00: +Tina Tomažič, Huje 33
Sob. (26.), Obrov, 18.00: +Vida, +Stanko Dodič, Obrov 3
Ned. (27.) – 26. med letom, Slomškova, kvatrna (darovi za škofijo)
Podgrad, 8.30: za župniji
Hrušica, 10.00: v zahvalo, Hrušica 83; po sv. maši molitev na pokopališču
Pregarje, 11.20: +Miranda Dekleva, 30. dan; po sv. maši molitev na pokopališču
Svetopisemska skupina: v torek, 22. 9., ob 20.00 v župnišču v Podgradu.
Hrušica: urejanje župnišča in vrta bo v soboto, 26. 9., od 8.30 naprej. Skrb za župnijsko cerkev: Hrušica 41-60. Bog povrni!
Medžupnijski pastoralni in gospodarski svet se srečata v torek, 29. 9., ob 19.30 v župnišču v Hrušici.
Nepal: vaš dar za pomoč prebivalcem ob poplavah in plazovih v Nepalu boste lahko prihodnjo nedeljo dali v posebno škatlo. Bog povrni!
Takole je med drugim povedal Janez iz Koreje letos na festivalu mladih v Medžugorju: »Za mlade iz skupnosti Ubi Caritas so bila ta molitvena srečanja in post dragocena priložnost, da ohranijo in poglobijo mir, ki so ga prejeli v Medžugorju. Poleg tega so znova našli pogum, da se soočijo s svojim življenjem z zaupanjem in obnovljeno gotovostjo glede poti, ki jo Gospod pripravlja za vsakega od njih. Posebnost naše molitvene skupine je veliko število mladih, ki pri njej sodelujejo. Ob devetih zvečer je običajno čas za druženje s prijatelji ali za sprostitev. A naši mladi se odločajo ta čas posvetiti molitvi. To počnejo, ker prepoznavajo veliko milost, prejeto v Medžugorju, in želijo to Luč ohraniti živo v svojem vsakdanjem življenju. Seveda naši mladi niso imeli lahkega življenja. Mnogi so prestali globoke rane in osamljenost ter se borili, ne da bi uspeli najti pravi smisel svojega obstoja. Nekateri so dolga obdobja preživeli ujeti v odvisnost ali v nemoč. Toda v Medžugorju so doživeli ozdravitev srca in korak za korakom odkrivali, kako zelo jih Bog ljubi. Prav ta ljubezen je znova zanetila njihovo željo po življenju in jih preobrazila v mlade, polne upanja. Tudi danes tem mladim moškim in ženskam ni lahko ostati zvestim svoji veri. A v molitvi najdemo pogum in v naši duhovni družini drug drugega podpiramo na tej poti. Zato nismo več sami in se ne bojimo več. Rastemo v molitvi, živimo z veseljem in se vsak dan učimo biti ljudje upanja.
To se kaže tudi v mojem osebnem življenju. Kot sem že omenil, je v Koreji nešteto možnosti za zabavo. Veliko lažje je izbrati tisto, kar je prijetno, kot pa se posvetiti molitvi, ki zahteva potrpežljivost in vztrajnost. Tudi moja zgodba je bila taka. Namesto da bi se posvetil molitvi, sem se prepustil življenju, polnemu zabav, alkohola in žensk, ter živel v razkošju in razvratu. To sem si opravičeval z mislijo: »Navsezadnje je greh le še ena izkušnja.« Hodil sem k spovedi, a se vedno znova vračal k istim grehom. Vsakič znova se je v meni naselila globoka duhovna stiska in moja edina želja je bila vrniti se v Medžugorje, saj sem prav tam našel mir v srcu. Ker pa sem živel v Koreji, seveda nisem mogel v Medžugorje vsakič, ko sem začutil potrebo po tem. In tako sem se – podobno kot izgubljeni sin, ki se vrača domov – poln sramu vračal k našim molitvenim srečanjem prek Zooma. Vedno sem tam našel iste ljudi – vernike, ki so vsak večer vztrajali v molitvi. Sprejeli so me z veseljem, me povprašali, kako sem, in mi celo zaupali, da sem vodil del molitve. S tem so mi pomagali ohranjati povezanost z njimi, da ne bi znova zašel.
Zdelo se mi je, kot da mi Gospod po njih govori: »Lahko začneš znova. Lahko se dvigneš.« Ko sem živel samo z mojimi nemiri in strahovi, so me s svojo navzočnostjo in molitvijo opogumljali ter mi pomagali znova najti upanje in moč za nov začetek. Zato danes namesto v obžalovanju živim v hvaležnosti. Zahvaljujem se Bogu, da mi je dal drugo priložnost. In prav zato si prizadevam, da bi prvi pristopil k tistim, ki doživljajo enak občutek izgubljenosti, kot sem ga nekoč jaz.«
Prim. https://radio-medjugorje.com