Ob jaslicah molimo jutranjo in večerno molitev, rožni venec, jutri na tretji sveti večer pa še pokropimo in pokadimo hišo, na vrata pa napišemo ali nalepimo nalepko »20 + G + M + B + 26«. Jaslice (ali vsaj figurice svete Družine) so postavljene do svečnice (2. februar).
Mašni nameni (4.–11.1.2026)
Ned. (4.) − 2. po Božiču
Podgrad, 8.45: za župniji
Hrušica, 10.00: +Pavla, +Franc, +Jože, Podbeže 21
Pregarje, 11.20: +Silva Ramšak
ob 17.00 češčenje Sv. Rešnjega Telesa v Hrušici
Pon. (5.), Račice, 18.00: +Anton Kresevič (Luko)
Tor. (6.) − Gospodovo razglašenje
Hrušica, 17.30: +Milan, +Marija Gombač; ob 17.00 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Podgrad, 18.30: za družine, za duhovne poklice
Sre. (7.), Hrušica, 17.30: ++Novak, Obrov 55; ob 17.00 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Čet. (8.), Starod, 18.00: +Marija, +Franc Burlovič, Starod 28; ob 17.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Pet. (9.), Podgrad, 17.30: +Zdravko Boštjančič, 30. dan; ob 17.00 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Sob. (10.), Podbeže, 18.00: v zahvalo, Podbeže 4a
Ned. (11.) − Jezusov krst
Podgrad, 8.45: +Antonija, +Jože Barba, Podgrad 126
Hrušica, 10.00: za župniji
Pregarje, 11.20: v zahvalo, za zdravje, Nova Gorica
Dopoldne z otroci in mladimi: v soboto, 10. 1., od 10.00 do 11.30 v Hrušici.
Skrb za župnijsko cerkev v Hrušici: Podbeže. Bog povrni!
V letu 2025:
-
krsti – Podgrad 1, Pregarje 4;
-
poroke – Pregarje 1;
-
pogrebi – Golac 2, Hrušica 11, Podgrad 9, Pregarje 5, Sabonje 1, Tatre 1.
Neki Poljak je takole zapisal. Bil sem ateist in zagrizen komunist. Leta sem nasilno prepričeval druge o svojih stališčih, vključno z bojem proti Cerkvi. In potem so mi leta 2004 diagnosticirali raka prostate. Odlašal sem z odhodom v bolnišnico. Ko me je sin končno, skoraj na silo, odpeljal k zdravniku, ki mi je rekel: »Še malo in bi vam počil mehur.« Sledile so operacije, kemoterapija …
Celo leto trpljenja, vse do dneva pred božičnim večerom. Tistega dne je iz mene izteklo za dve vrečki krvi. Vedel sem, da umiram. Tisto usodno noč sem si želel biti sam. Poslovil sem se od družine in rekel nekaj, kar me je šokiralo: »Rad bi umrl mirno, kot papež Janez Pavel II.« Umaknil sem se v svojo sobo. Smrt je bila tik ob meni. Bil sem prestrašen. Iz strahu sem molil molitve, ki sem se jih spomnil iz otroštva: Očenaš, Zdrava Marija, veroizpoved in molitev k angelu varuhu. In potem sem se, prav tako iz strahu, v mislih obrnil na svetega očeta Janeza Pavla II. Prosil sem ga, naj mi v trenutku smrti podeli mir, ki ga je imel on. Ne vem, kako se je to zgodilo, a takoj po tej prošnji sem se začel z njim pogovarjati – v mislih – kot da bi sedel poleg mene. Pripovedoval sem mu o svojem življenju, o sedemdesetih letih življenja brez Boga. Dolgo sem se pogovarjal, dokler se nisem umiril in zaspal.
Zjutraj sem na začudenje svoje družine prišel na zajtrk. Bil sem zdrav. Še danes sem zdrav – do te mere, da sem odločen in močan. Še vedno delam. Zdravnik je rekel: »To je čudež.« Moja žena je rekla enako. Takrat nisem poznal koncepta čudeža. Bil sem ateist, ideološki komunist. Dobro sem vedel, da je v mojem stadiju raka prostate samo ena rešitev – smrt. In kljub vsemu sem živel. V srcu sem nosil skrivnost ozdravitve, nadaljeval z delom in prevzemal odgovorne dolžnosti.
Na prvo adventno nedeljo leta 2006 sem ob 6.15 zjutraj vstopal v dvigalo na poti v službo. V roki sem držal odprto škatlico cigaret. V dvigalo je vstopila redovnica, ki mi je bila do takrat neznana. Nenadoma sem rekel: »Prosim, sestra, poslušajte me. Sveti oče me je ozdravil. Papež Janez Pavel II.« V kratkem pogovoru sem ji priznal: »A, sestra, živel sem zelo slabo življenje.« Sestra mi je rekla, da je treba pričevanje poslati v Krakov. Izmenjala sva si informacije in se razšla. Naslednji dan sem jo na moje presenečenje zagledal pred svojo hišo. Dogovorili sva se za pogovor. Tako se je začela moja priprava na sv. spoved in sv. obhajilo. Zgodil se je drugi čudež Janeza Pavla II., večji od prvega. Pri polnočnici leta 2006 sva z ženo po 36 letih prejela sveto obhajilo.
Od takrat hodim vsak mesec k spovedi in vsako nedeljo se trudim sodelovati pri sveti maši. Nikoli ne spustim rožnega venca z rok in pogosto zmolim vse štiri dele v enem dnevu.« V aktovki za službo ne nosim le sendvičev, ampak tudi molitvenik. Molim, kadar koli lahko: zjutraj, na avtobusu, na tramvaju, pred spanjem. Nikoli ne bom pozabil, kako močno me je Božja beseda nagovorila med sveto mašo, ko sem se pripravljal na spoved. Bog je nagovoril mene osebno. Še danes se pogosto obračam na svetega Janeza Pavla II. – in vedno prejmem pomoč. Rad bi dodal še eno stvar: vse življenje sem, kolikor sem vedel in mogel, poskušal pomagati ljudem.« Prim. https://vjera.hr