Devetdnevnica pred Binkoštmi: vsak dan še bolj zavzeto molimo k Svetemu Duhu za mir na svetu in po drugih namenih.
Mašni nameni (17.−24.5.2026)
Ned (17.), 7. velikonočna (skupna zahvala in prošnja za blagoslov zakoncev)
Podgrad, 8.30: ++Ladič, ++Jagodnik, Podgrad 30
Hrušica, 10.00: +Stanko, +Marija Renko, Male Loče
Pregarje, 11.20: za župniji
ob 19.00 češčenje Sv. Rešnjega Telesa v Hrušici
Pon. (18.), Podbeže, 19.00: za žrtve
Tor. (19.), Starod, 8.30: +duhovnik Jožko Pirc; ob 8.00 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Sre. (20.), Sabonje, 19.00: +Alojz, +Amalija Šlosel, Sabonje 9
Čet. (21.), Hrušica, 19.00: v priprošnjo in zahvalo; ob 18.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Pet. (22.), Podgrad, 19.00: v čast Materi Božji za zdravje, Podgrad 62; ob 18.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Sob. (23.), Hrušica, 10.00: sv. krst (Natanael)
Hrušica, 19.00: v dober namen, Hrušica 55; ob 18.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Ned (24.), BINKOŠTNA
Podgrad, 8.30: za župniji
Hrušica, 10.00: +Ciril Mavrič, Hrušica 46
Pregarje, 11.20: za žive in pokojne, Huje 30
Pri mašah bo blagoslov ognja kot znamenja Svetega Duha, ki ga bo mogoče nesti domov – na razpolago bodo sveče.
Možnost za sv. spoved bo prihodnjo nedeljo pred in med sv. mašami: ob 8.00 v Podgradu, ob 9.30 v Hrušici in ob 11.10 na Pregarjah (spoveduje p. minorit iz Pirana). Lepo vabljeni posebej, če je bila zadnja sv. spoved za Veliko noč (zaradi prejemanja sv. obhajila), vabljeni tudi tisti, ki letos še niso bili pri sv. spovedi.
Romanje dekanijske Karitas na Mirenski Grad bo v soboto, 30. 5., odhod avtobusa iz I. Bistrice je ob 7.00. Prijave na: 040 372 313.
»Avgusta 1992 sva si z ženo izmenjala prstana. 33 let pozneje ugotavljam, kaj sva tedaj še podarila drug drugemu: križ. Najin križ je bil tistega dne majhen, z lahkoto sva ga nosila. Toda z leti je vztrajno rasel: z vsako težavo, vsakim prepirom, vsakim novim izzivom, vsakim grehom, vsakim neuspehom. Danes, 33 let pozneje, to vidim jasneje kot kdaj koli prej: poročni prstan in križ zakonske zveze stopata z roko v roki. Enega brez drugega ne moremo imeti.
Če zdaj pomislim, so ta nauk najprej prejeli moji starši. Spominjam se, da sem bil na faksu, kot zadnji od sorojencev, ki je zapustil dom, ko sem prejel zaskrbljujoč telefonski klic. Oče je spakiral svoje stvari in jih naložil v avto. Zadnje dejanje naših staršev kot para je bilo, da svojim otrokom sporočita: najinega zakona je konec. Ampak v resnici to ni bilo njuno zadnje dejanje. Ko smo se ob naslednjih počitnicah vsi vrnili domov, se je izkazalo, da oče ni nikoli odšel: skupaj sta ostala še desetletja, vse dotlej, ko je oče skrbel za mamo, dokler ni umrla zaradi neizprosne bolezni živčevja. Kaj se je zgodilo? Menda je bil oče že pripravljen, da odide, ko je v hiši počila vodovodna cev in poplavila naš pritlični dom. Mama in oče sta celo noč in nekaj naslednjih dni odpravljala to težavo. Nato je oče razpakiral avto in ostal. Tisto noč sem prvič v življenju molil za zakon svojih staršev. Bog se je na mojo molitev odzval tako, kot to pogosto stori: poslal je križ.
Večina izmed nas o zakonski zvezi sprva premišljuje kot o zatočišču pred življenjskimi viharji, kraju tolažbe in udobja v sovražnem svetu. Saj to tudi je – včasih. Prav tako smo nagnjeni k domnevi, da naj bi Jezus pomiril vsak vihar, ki nas doleti. In to tudi stori /.../ Zakonska zveza ni zatočišče, pač pa preizkušnja. Zakon nam pomaga z bolečino. Tako delujejo vsi zakramenti. Ena starejših pesmi skupine U2 gre takole: »Milost ustvarja lepoto iz težkih stvari.« To bi lahko veljalo za zakramente. Pomislite na vsakega od njih: Kristusova kri nas očiščuje v krstu; prebodeno Kristusovo telo nas hrani v evharistiji; naši grehi postanejo vrata, skozi katera Jezus pri spovedi vstopi v naša srca. Zakrament zakona deluje na enak način, le da je trpeči Kristus navzoč v našem zakonu.
Soočamo se s številnimi težkimi stvarmi – z ducati »počenih vodovodnih cevi«: s svojimi grehi drug proti drugemu in z grehi proti svojim otrokom; z njihovimi grehi drug proti drugemu in z njihovimi grehi proti nam; s svojimi slabimi odločitvami, ki spremenijo potek življenja naše družine; s telesnimi, duševnimi in duhovnimi boleznimi, ki nas ogrožajo od znotraj.
Milost zakramenta svetega zakona vse te težke stvari spremeni v nekaj lepega. Na koncu našega zakonskega življenja bosta ostali le dve stvari: naš prstan in naš križ /.../ To sva se s soprogo April naučila po 33 letih zakona. Križ in poročni prstan stopata z roko v roki. In čeprav je bilo vmes tudi kaj težkega, je bilo vse lepo – kajti Jezusova ljubezen in odpuščanje ustvarjata lepoto iz težkih stvari.« Prim. Tom Hoopes, https://si.aleteia.org