»Vneto si prizadevajmo, da bi spoznali Gospoda« (Oz 3,6), da bi spoznali Boga, njegovo ljubezen, pomen njegovih zapovedi in seveda da temu ustrezno živimo. To Bog pričakuje od vsakega, to mu je všeč.
Češčenje Jezusovega Srca in vrtnice: vsakdanji molitvi dodamo litanije Jezusovega Srca, posebej za svetost bogoslovcev in duhovnikov.
Mašni nameni (7.−14.6.2026)
Ned (7.), 10. med letom
Podgrad, 8.30: za župniji
Hrušica, 10.00: +Anton, +Ivana Cek, Hrušica 96
Pregarje, 11.20: +Slavica Kovačič, Pregarje
ob 19.00 češčenje Sv. Rešnjega Telesa v Hrušici
Pon. (8.), Starod, 19.00: +Ema, +Alojz Zidarič, Starod 20; ob 18.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Tor. (9.), Račice, 19.00: v zahvalo Materi Božji, Račice 46
Sre. (10.), sv. Barnaba, 19.00: ++Mamilovič, Golac 91
Čet. (11.), Podgrad, Golac, 19.00: +Jože Demojzes, Podgrad 62; ob 18.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Pet. (12.), Srce Jezusovo, Sabonje, 18.00: v čast Jezusovemu Srcu, Sabonje 9; po sv. maši molitev na pokopališču
Hrušica, 19.30: +Ivan Boštjančič, +Andrej, +Elda Primc, Hrušica 78; ob 19.00 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Sob. (13.), sv. Anton Padovanski, Hrušica, 19.00: +Nada Sirnik, Hrušica 73; ob 18.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Ned (14.), 11. med letom
Podgrad, 8.30: za župniji
Poljane, 10.00 (opasilo): za Poljane; po sv. maši ofer
Pregarje, 11.20: +Avguštin, +Jože Tomažič, Huje 9
Skrb za župnijsko cerkev v Hrušici: Obrov (druga polovica). Bog povrni!
Vpis otrok v 1. razred verouka bo v tem tednu po dogovoru. Predpostavlja se dober zgled življenja staršev oz. družine: vsakdanja molitev vsaj zjutraj in zvečer, sv. maša vsaj vsako nedeljo in praznik, prejemanje zakramentov, predvsem sv. spovedi in sv. obhajila, urejena cerkvena poroka, poštenost in druge kreposti.
Hrušica: arheološke raziskave pod stopniščem so stale 1.056,52 €. Bog povrni za vaše darove!
Duhovnik José María se je rodil v Madridu v katoliški družini in se svojega otroštva spominja kot srečnega in lepega. Vse pa se je začelo spreminjati, ko se je vpisal v srednjo šolo brez vzgoje v veri. S prijatelji ga je sprva združevala heavy in metal glasba, a se je to sprevrglo v vandalizem, uničevanje lastnine in uživanje drog. Kasneje je spoznal, da je s takim vedenjem skušal zapolniti notranjo praznino. Ob tem se je njegova vera izgubljala. Ker je hotel biti dosleden, je končal svoje »dvojno življenje«: nehal je hoditi k sv. spovedi, ker se ni več kesal svojih grehov. Staršem je odkrito povedal, da ne bo prejel sv. birme. Razglasil se je za agnostika to pomeni, verjeti, da obstoja Boga ali višje sile ni mogoče dokazati ali ovreči. Zavračal je vse, na koncu še samega sebe. Vandalizem se je povečal, droge pa so postale vsakdanje. Spominja se neke noči, ko se je z dvema prijateljema zaklenil v sobo in pokadil več marihuane kot kdaj koli prej. A ni bil srečen in spoznal je, da nekaj, kar ga je tako prevaralo, ne more biti dobro. Zato se je odločil, da nikoli več ne bo užival drog. Kmalu je spoznal skupnost Cenacolo in spoznal, da je to, kar je doživel, sad molitev njenih članov za odvisnike od drog.
Kljub vsemu ni hotel imeti ničesar z vero in Cerkvijo. Zato mu je bila odločitev staršev, da gre vsa družina na romanje v Lurd ali pa da ne bo šel nihče, še posebej težka. Ne kot grožnja, ampak kot preprosto dejstvo. Ni imel izbire. V cerkev v Lurdu je prišel s slušalkami in z majicami, ki so res izstopale. Nekega večera, ko je redovnik pripovedoval svojo močno življenjsko zgodbo, je začutil »cmok v grlu«, kajti redovnik je imel veselje, ki ga on ni imel. Kmalu zatem je k njemu pristopila redovnica, ga objela in nanj izlila neverjetno ljubezen, kar ga je zlomilo. Ponudili so mu sv. spoved. Duhovnik mu pri spovedi ni ukazal, naj verjame, pač pa naj išče tisto, kar išče srce. Po odvezi je čutil mir in veselje, ki ga prej ni poznal.
Potem je romal v Medžugorje. Tam je srečal mlado redovnico, ki mu je dala pet majhnih kamnov. Ti pomenijo: molitev, evharistija, Sveto pismo, post in spoved. To mu je pomagalo, da se je dokončno poboljšal.
Po končanem študiju filozofije je spoznal skupnost posvečeno Presvetemu Srcu Jezusovemu, češčenju in teologiji zgodovine. Vstopil je v semenišče in bil posvečen v duhovnika. Ko je enkrat kasneje spovedoval mladeniča, je bilo nebo popolnoma prekrito z oblaki. Pri odvezi pa jih je nenadoma prebil snop svetlobe, ki je šel skozi njegove roke do glave mladeniča. Tudi tako je spoznaval, da je biti duhovnik nekaj neizmernega. Prim. https://vjera.hr