Jezus nas vabi, naj se po zgledu kanaanske žene s ponižno in vztrajno vero obračamo nanj. Ko opazujemo športnike, ki se za ceno velikih naporov borijo za zmago, nas to lahko spodbudi, da se tudi vsak s pomočjo Jezusa vztrajno bori za zmago vere in ljubezni v sebi, da bo to lahko širil tam, kjer živi.
Mašni nameni (16.−23.8.2026)
Ned. (16.) – 20. med letom
Račice, 8.30 (opasilo): za Račice; ofer
Hrušica, 10.00: za župniji
Pregarje, 11.20: +Marija, +Tone Ivančič, Huje 9
ob 19.00 češčenje Sv. Rešnjega Telesa v Hrušici
Pon. (17.), Podgrad, 19.00: +Milka Demojzes, Podgrad 62; ob 18.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Tor. (18.), Hrušica, 19.00: +Jože Razingar; ob 18.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Sre. (19.), Podgrad, 19.00: ++Zalar, ++Tavželj; ob 18.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Čet. (20.), sv. Bernard, Starod, 19.00: ++Sušak, Studena Gora 3
Pet. (21.), sv. Pij X., Podgrad, 19.00: +Mirka Božič, 30. dan; ob 18.30 češčenje Sv. Rešnjega Telesa
Sob. (22.), Devica Marija Kraljica, Pregarje, 18.00: +Alojz Samsa, Pregarje 69
Ned. (23.) – 21. med letom
Podgrad, 8.30: +Ivanka Kocjančič, Podgrad 116
Hrušica, 10.00: za župniji
Pregarje, 11.20: +Marija Cesar in ostali, Brezovo Brdo 18
Skrb za župnijsko cerkev (Hrušica): Hrušica 1-20. Bog povrni!
»In če me je Gospod uspel najti, tudi ko ga nisem hotel poznati, če je v mojih neuspehih, uporih in bolečinah uspel odkriti moj klic, potem verjamem, da lahko enako stori v življenju vsakega človeka. Bog ne zavrže niti ene strani naše zgodovine. Tudi tisto, česar se sramujemo, lahko spremeni v kraj srečanja z Njim.
Sem duhovnik vojnega časa, ker sem bil posvečen tako za diakona kot za duhovnika med vojno, ki je v moji državi vzela tisoče in tisoče nedolžnih življenj. Zato moje duhovništvo že od samega začetka ni dišalo po kadilu. Diši po bolnišničnih hodnikih, vojaških uniformah, solzah mater in domovih, kjer je za mizo zavedno prazen stol. Žal še vedno ne vem, kako je biti duhovnik v mirnem času. Služim kot vojaški kaplan v Krščanski reševalni službi. Srečujem mlade moške in ženske, ki jim je vojna ukradla mladost in upanje. Mlad vojak je prišel k meni in rekel: »Oče, vrni mi upanje.« Mladi bi morali razmišljati o izobrazbi, ljubezni, družini, potovanjih in sanjah. A razmišljajo o tem, če bodo dočakali jutro, če se bodo živi vrnili domov in kako bodo normalno živeli po vsem, kar so doživeli. Nekateri imajo rane na telesu, toda Bog mi vedno bolj kaže, da želi skozi moje duhovništvo ozdraviti veliko globlje rane – rane njihovih duš. Ker telesno rano lahko vidimo, previjemo, operiramo, vstavimo protezo. Notranja rana pa zelo pogosto molči. Skriva se za šalami, nesramnostjo, brezbrižnim pogledom, za brezvoljnostjo do življenja. Nimam recepta, ki bi pomagal vsakemu. Imam pa Boga, ki mi pomaga videti, kako želi posebej ozdraviti vsakega svojega ljubljenega otroka /.../
K vsaki osebi je treba pristopiti drugače. Nekdo potrebuje besedo, ki bo povrnila upanje. Drugi potrebuje veliko potrpežljivosti, nežnosti in ljubezni, ker ne verjame več, da je mogoče ljubiti po vsem, kar je doživel in videl. V tem času, ko me je Bog poklical v službo, mi je dal razumeti, da največji dar mojega duhovništva ni to, da nekaj storim za Boga, ampak to, da mi On dopušča, da sem tu na zemlji Njegova roka, ki blagoslavlja; da sem Njegove oči, ki gledajo z usmiljenjem; da sem Njegove noge, ki gredo proti tistim, ki so izgubljeni; in predvsem da sem Njegovo ljubeče Srce, ki nikoli ne neha iskati trpečega človeka.
Danes stojim tu med vami in se iskreno veselim vaše mladosti, vaše odprtosti. Ko gledam toliko vas, ki molite, pojete, se smejete in odpirate svoja srca Bogu, bi vas rad prosil, da z mano zmolite kratko molitev za mlade moje domovine in vsega sveta: »Gospod, prosim za mlade moje Ukrajine in vseh držav, kjer je vojna. Prosim, ozdravi rane, ki jih je vojna pustila v njihovih srcih. Vrni jim veselje mladosti, ki jim ga poskušajo ukrasti. Naj namesto zvoka siren spet slišijo cerkvene zvonove. Naj se namesto strahu pred jutrišnjim dnem naučijo sanjati, ljubiti, se smejati in spet živeti. Blagoslovi vsako družino, ki je izgubila svoje ljubljene, potolaži tiste, ki jokajo, okrepi tiste, ki nimajo več moči. In podari mir vsakemu človeškemu srcu. Amen.«
Na koncu bi rad rekel: hvala ti, Medžugorje. Hvala za vsako molitev in vsak post za mir, za odprta srca, s katerimi sprejemaš vsakega od nas, ki prihajamo sem. Hvala, ker ljubeče objemate naše ranjene vojake, njihove družine, matere in vse, ki tu iščejo moč za nadaljevanje svojega življenja. Medžugorje je postalo oaza svetlobe in upanja za ves svet – kraj, kjer ljudje pustijo svoje rane in odidejo z novim srcem, mirom in željo po življenju. Naj se Kraljica miru še naprej dotika src ljudi na tem svetem kraju in jih vodi k svojemu Sinu.«
Jurij Holotiuk, prim. https://radio-medjugorje.com